Gospod,
kolikokrat sem bil v ognjevitih urah,
v žaru molitve, pripravljen na vsako žrtev.
In vendar vem,
da ne bom nikoli tvoj pravi učenec,
če ne bom pil iz tvojega keliha.
Če si potem v resnici prišel
in mi hotel dati delež pri svojem križu,
sem se prestrašen umaknil.
Vzemi, Gospod,
iz mojega srca ta strah pred žrtvijo!
Stori, da mi bo neznosno,
ko te gledam vsak dan znova stopati,
obloženega z bremenom mojih grehov,
na skrivnostno Golgoto naših oltarjev,
sam pa hodim po udobni cesti
mehke malomeščanske pobožnosti,
ki se v svojem bistvu ničemur ne odreče.
Gospod, daj nam pogled svetnikov,
ki niso mogli gledati trpečega,
ne da bi pred njihovega duha
stopila slika tebe,
kako neseš križ no Golgoto.
Daj nam njihovo sočutno ljubezen,
ki ne more videti stiske,
ne do bi pomagala.
Odpri nam oči, do te spoznamo,
če nas s križem obložen srečaš
v svojih bratih in sestrah,
do ne bomo slepi in topi hiteli mimo
ter se ukvarjali samo s svojimi skrbmi in stiskami.
Ali me poznaš? Ali mi hočeš pomagati?
nas znova vprašujoče in proseče pogledaš:
V vsakem, ki gre mimo nas,
z zgledom nesebičnega, požrtvovalnega življenja.
z molitvijo, besedo in dejanjem,
Hočeš, da vsem pomagamo nositi njihov križ
po kateri hodijo vsi nosilci križa.
Postavil si nas na veliko cesto sveta,
Ti, Gospod, si nas določil,
da ne nosimo samo svojega bremena,
ampak tudi breme svojih bratov in sester.