O, vodi me, dobrotna, blaga Luč!
V temi, ki me obdaja, vodi me!
Temná je noč in daleč sem od doma,
ti vodi me, ti razsvetljuj mi pot!
naj vidim pred seboj le za korak.
Drugačen bil sem kakor zdaj nekoč,
te nisem prosil, da me vodiš ti;
želel sem sam določati si pota,
a za naprej ti vodi me povsod!
Predan napuhu bil sem in praznoti,
o, ne spominjaj mojih se zablod!
Bila z menoj je zdavnaj tvoja moč,
me varno bo vodila še naprej
prek pušč, močvar in skal in rek besnečih,
dokler ne mine noč in prismejó
se v svitu jutra angelov obrazi,
pozabljenih za hip, spet ljubih kot nekoč.
John Henry Newman