2. navadna nedelja - B

Poglej - prisluhni - razmisli - živi

V iskanju doma in najdenju doma v osebnem odnosu z Bogom
V današnjem evangeliju srečamo Boga, ki vabi v odnos, vabi na pot. Odpušča, razvezuje in kliče človeka, da se prebudi, dvigne na noge in hodi.  Učenca sta šla za njim. Vendar je bila njuna hoja v marsičem še beganje in nemirno iskanje. Jezus se ustavi in ju nagovori: »Kaj iščeta?« In vprašata ga: »Rabi, kje stanuješ?« Učenca iščeta dom, iščeta pripadnost, iščeta sprejetost, domačnost, iščeta občutje biti ljubljen.

Kje se človek najbolje počuti? … Tam kjer je doma, kjer je sprejet, ljubljen! Jezus učenca z vprašanjem najprej usmeri globlje, k pristnemu  hrepenenju, h globoki in pristni človekovi potrebi po domu, po sprejetosti, domačnosti, ljubljenosti, nato pa ju povabi: »Pridita in bosta videla.« Povabi ju k sebi, v svojo bližino, v oseben odnos. Jezus učenca povabi k sebi domov, s tem jima omogoči izkušnjo osebnega odnosa z Bogom. Povabi ju k sebi domov in jim s tem omogoči spoznanje, da sta ljubljenca božja.

Ko človek sreča Boga, ko spozna in začuti, da je ljubljenec božji, da je brezpogojno sprejet od Boga, takrat sreča sebe in najde resničen dom. Takrat tudi prejme novo ime, zaživi božje otroštvo. Kajti takrat postopoma spoznava svoje resnično obličje, spoznava sebe kot bitje, povabljeno v odnos, kot bitje, ki ni namenjeno samemu sebi, svoji sebičnosti, ampak je ustvarjeno za podaritev.

Osebno srečanje z Bogom človeka popelje v dom lastnega telesa, konkretnega življenja v konkretnem času in prostoru, ga popelje v sprejetost sebe kot božjega otroka. Ko človek - kristjan spozna, da je po krstu že del občestva, del Kristusovega telesa, da v njem prebiva Sveti Duh, lahko izkusi pripadnost. Izkusi, da je v svojem telesu, v svojem konkretnem življenju lahko resnično doma. Ko človek izkusi osebno bližino Odrešenika, da je ljubljenec božji, ko izkusi pripadnost, ko se zave, da je v njem samem navzoč Bog, polnost odnosov, se lahko umiri. Ne bega več, temveč zvesto hodi. In v moči zavesti, da ne pripada več samo sebi, kakor Andrej odide na pot k drugemu, k tolikim Simonom, ki prav tako iščejo dom in pripadnost.

Povabljeni smo stopiti iz svojega spanja, iz svoje mrtvoudnosti v živost odnosa z Bogom in iz tega Odnosa v odnos z bratom in sestro. Ne več izgubljeni, mrtvoudni, temveč kot pričevalci, kot tisti, ki smo našli Mesija v svojem telesu, v konkretnosti svojega življenja in kot tisti, ki smo tudi sebe odkrili najdene, ljubljene.