Veliki četrtek

/poglej - prisluhni - premisli - živi/

Veliki četrtek – Bog se sklanja pred menoj

            Bratje in sestre iskreno pozdravljeni v dvorani zadnje večerje, ta večer je vaša stanovanje, kjer ste kot družina zbrani dvorana zadnje večerje. Skušajmo si odgovoriti na vprašanje: »Kaj mi pomeni srečanje s Kristusom pri sv. maši? Kaj mi pomeni, da Bog vsakemu izmed nas izkazuje ljubezen do konca?«
            V evangeliju beremo, da so se apostoli z Jezusom zbrali v »zgornji sobi«, v prostoru v nadstropju. Običajno je vsaka judovska družina imela v svoji hiši »zgornjo sobo« to je bil prostor, kamor so se umaknili, ko so molili, prebirali postavo, to je bil za judovsko družino svet prostor, prostor osebnega srečanja z Bogom.
            Na večer zadnje večerje bratje in sestre vstopimo tudi mi v svojo »zgornja soba«, ki je moje lastno srce. Le v tem prostoru morem doumeti, spoznati širokost, dolgost, visokost in globočino Kristusove ljubezni, ki se mi ta večer razodeva. Le v kamrici svojega srca lahko okušam in spoznam, kako dober je Gospod, da me vedno tolaži in mi je vedno blizu. Le v mojem srcu lahko zazveni njegova beseda, ki mi prinaša luč, zaupanje, mir, moč, in svobodo za ljubezen.

           »… ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, je tem izkazal ljubezen do konca …«
            Danes, ta večer, te besede evangelija veljajo nam, Jezus nas vabi kot apostole, da sedemo k mizi zadnje večerje, želi nam izkazati ljubezen do konca …
            Zadnja večerja, evharistija – sv. maša je znamenje osebne povezanosti Jezusa z nami, vsem nam želi z dejanjem in besedo izkazati svojo, božjo ljubezen.
            » … vstal je od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platnen prt in se z njim opasal, … in začel učencem umivati noge, …«
            Sklanjati se k nogam pomeni odločiti se, da bom manjši od tistega, ki je pred mano. Pomeni, da se v srcu odločim, da drugega ne sodim in ne obsojam, ne preslišim in ne zapiram v škatlice mojih predstav, temveč ga ljubim še preden ga razumem.
            Se v srcu skloniti k nogam drugega pomeni tudi sprejeti ranljivost pred drugim. Pomeni drugega povabiti v pristen oseben odnos, ki nujno vključuje držo brez obramb.
            Jezus se skloni. Skloni se h grešnici, ki so jo hoteli kamenjati. Najprej, da bi pisal po tleh, nato zato, da bi jo pogledal v njeni sklonjenosti in jo dvignil. Sklonil se je, da bi pokazal, kako je prišel vzravnati naše ukrivljenosti vase ter ukrivljenost v greh.
            Skloni pa se tudi ta večer k nogam svojih učencev. Da bi opravil delo sužnja. Umivanje nog je bilo v Judovstvu izraz dobrodošlice, to delo pa so običajno opravljali sužnji. »On, ki ni varoval enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil in prevzel podobo hlapca«, se torej skloni k človeškim nogam, da bi nam pokazal, kako nas sprejema. Vse, brez izjeme.
            Noge je namreč umil tudi Judu! Noge, ki so šle v temino noči, da bi izdale Učitelja. Tudi Petru. Noge, ki bodo plaho vstopale na dvorišče velikega duhovnika in pobegnile ob petelinjem petju. Tudi učencem. Noge, ki bodo kmalu prestrašene in zmedene bežale s mlatišča ljubezni.
            On ljubi do konca in vse! Ker ve, kdo je. Ve, da je Očetov sin, ve, da je poslan od Očeta in da se k Njemu tudi vrača. V moči svojega dostojanstva je torej lahko vstal, se opasal in služil. Kakšna »norost« božje ljubezni do človeka. Za človeško pamet nedoumljiva božja ljubezen.
            Da bi nam dal zgled. Kajti tisti, ki je umit, tisti, ki je izkusil, kaj pomeni, da se Bog spoštljivo približa tistim delom, ki bi jih sami radi skrili pred drugimi, jih umiva, mazili in poljublja, tisti lahko vstane, se opaše, skloni in služi drugim. Samo tisti, ki je umit z odpuščajočo Ljubeznijo.
Samo tisti, ki je prejel Sina, lahko daje sebe naprej. V hrano mnogim. "To je moje telo, ki se daje za vas."
        Ta večer se Bog sklanja pred menoj, mi umiva noge, z menoj trpi in upa, po tem dejanju božje ljubezni do mene, se ne morem umakniti v anonimnost, brezbrižnost, ampak prav tako se moram sam skloniti in »umivati noge«, brisati solze, nositi težo razočaranj in prebujati upanje vsem.
Seveda pa moram odložiti »vrhnjo obleko«, kot pravi evangelij. Obleka je namreč simbol moči. V spoznanju, da se Bog sklanja pred menoj, se moram skloniti pred bližnjim, postati ponižen, majhen in odvisen. Z »umivanje nog«, z dejavno ljubeznijo naredim svojo ljubezen otipljivo. Samo tako razumemo, kaj pravzaprav ta večer in vsako nedeljo, pri vsaki sv. maši praznujemo.

            Jezusova zvestoba do apostolov in tudi do nas, ni vezana na njihovo, našo zvestobo. Ni utemeljena na zakonu enakega dajanja in sprejemanja, z zakonom daj - dam. On učencem ostane zvest tudi potem, ko se razbežijo. On ostaja zvest, kljub naši nezvestobi, kljub naši grešnosti, …

Naša beda je posoda za njegovo usmiljenje. Naš greh je naš del evangelija, drugi del je njegovo odpuščanje, ki iz našega pogubljenja ustvarja prostor našega odrešenja.
            »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.«
Jezusov zgled je mogočen. Ob izkustvu njegove ljubezni do konca, nobena naloga ni preveč ponižujoča, pretežka ali preveč nepomembna za nekoga, ki ljubi. Jezus se je ponižal, odvrgel je svoje dostojanstvo, da bi poslanstvo odrešenja izpolnil na najbolj oseben način. Njegov zgled posnemamo, kadar nas ljubezen, v drži ponižnosti in zavesti, da smo ljubljenci božji vodi, da sledimo Jezusu, najsi bo to … nasmeh in prijazna beseda bližnjemu; beseda odpuščanja, usmiljenja; nudenje požirka bratu, sestri na bolniški postelji ali brisanje čela umirajočemu staršu ali prijatelju.
        Bratje in sestre v obedu, ki ga podoživljamo na ta sveti večer, ter pri vsaki sv. maši, naj nas prežame Jezusova ljubezen in nam da moč za služenje in ljubezen.
        Zatorej ga nocoj v svoji »zgornji sobi«, v kamrici svojega srca pozorno opazujmo. Uprimo pogled v njegovo ljubezen, da bomo videli, kako se nas dotika, kako nas želi povabiti preko Kalvarije v velikonočno jutro.