2. velikonočna, bela, nedelja Božjega usmiljenja

/poglej - prisluhni - razmisli - živi/

"Gospoda smo videli"

            To je nedelja, ko so katehumeni odlagali svoja bela oblačila na grobove mučencev in s tem izrekali prošnjo, da bi tudi sami dar vere živeli in pričevali s svojim življenjem.
            In je to tudi nedelja Božjega usmiljenja. Evangelij po Janezu nam kaže, da je prvo dejanje Božjega usmiljenja do nas prav v tem, da nas Vstali Gospod najde prav tam, kjer smo.
           Za zaklenjenimi vrati, pod noč prvega dne, v strahu pred Judi in v razbitem ter ranjenem občestvu. 
            Pod noč, kajti človeško srce je samo po sebi izgubljeno, brez svetlobe. Šele ko vstopi Luč, je lahko spoznano in spozna Odrešenika.
            Kjer so bila vrata zaklenjena, kakor v naših srcih. Vsak od nas ve, koliko je vrat, ki so bila odprta za drugega, pa je ta drugi ranil, koliko je izdanih odnosov, zaupanja, koliko nerazumevanj, ki so počasi zaprli vrata naših odnosov in zgradili stene. Bele, uradne, vljudne, prepleskane ...
            Iz strahu "pred Judi". Iz strahu, da bi drugi (spet) ranil, da bi bili nesprejeti, nerazumljeni, vrženi ven, ubiti...
            Učenci so vse to nosili v sebi in med seboj. Bili so razbito občestvo. Med njimi je manjkal Juda, ki si je sodil sam in manjkal je Tomaž, ki je svoje razdrobljene upe iskal nekje zunaj, v temni noči svojih dvomov in vprašanj.
            V to, nepopolno in ranjeno občestvo vstopi Vstali in reče: "Mir vam bodi!"
            To občestvo izbira, da ga mazili, mu podeli Svetega Duha in pošlje: "Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam". In ko je to izrekel, je dihnil vanje Svetega Duha. 
            Obiskuje nas torej tam, kjer smo, v nočeh, za zaklenjenimi vrati, v strahu drug pred drugim ne le zaradi virusa, ampak tudi zaradi naših grešnih človeških narav, v razbitih občestvih. Prihaja in prinaša Mir. On prvi odpušča, On prvi ne kaže s prstom, On prvi je Jagnje, ki je prineslo spravo, da bi jo živeli tudi med seboj. Zato nam podarja svojega Duha, ki je objem Ljubezni, da bi v moči te ljubljenosti, ki presega sleherno človeško krivico, odpuščali tudi sami.
            Samo po takem načinu življenja bomo kakor prvi kristjani, o katerih tako lepo poročajo Apostolska dela, temu svetu tudi brez besed oznanjali: "Gospoda smo videli."
            In svet si želi izkušnje Vstalega. Kakor Tomaž in kakor vsak izmed nas. In svet ima pravico, da to izkušnjo dobi prav ob tem, ko bo srečal nas, kristjane. Kako lepo je, če nekdo ob kristjanih spozna, da so res Kristusovi, da je v njih in med njimi resnično navzoča odpuščajoča ljubezen. Ta mir, ki presega simpatičnosti in nas kliče ven iz okopov, v korak naproti drugemu, z besedo oprosti, z besedo odpuščam ti.
            In še nečesa ne smemo nikdar pozabiti. Namreč, da ima Ljubezen rane. Brez njih je sumljiva, vprašljiva. Kristus sam je spoznan po ranah, ki ne govorijo najprej o krivici, o žebljih, o moči zla, ampak o silnosti Ljubezni, ki je šla za svojimi izgubljenimi otroki tudi do točke ranjenosti.
            Rane, ki jih nosimo na svojih telesih, srcu in duši, postajajo v Njegovem vstajenju priče naše ljubezni. Za vsako prejeto rano je globlja ljubezen, ki nas je gnala, vodila, je ljubezen, ki se ni bala in je dovolila celo, da jo je kdo ranil. Te rane v njegovem Usmiljenju postajajo velika znamenja Njegove navzočnosti med nami. On sam te rane - rane Cerkve, naših občestev in naše osebne - spreminja v poveličana znamenja, v stigme, ki so dokaz, da smo ljubili.
            Če ne bi ljubili, ne bi živeli in ne bi bili ranjeni, kajti samo tisti, ki ne živi, ni poškodovan. On torej vstopa v naša nepopolna, a živa občestva in nas mazili s svojim Duhom ter pošilja, da v moči Sina odhajamo in oznanjamo s svojimi odnosi: "Gospoda smo videli".
            Za Tomaže vseh časov bodo prav naši odnosi edino merilo in dokaz, ali smo resnično srečali Vstalega. Ali nas je Ljubezen res obiskala in nam odpustila ter prav s tem usposobila za odpuščanje. Tega živega odpuščanja in ljubečih odnosov se hoče dotakniti tudi svet s svojimi prsti. Mi smo ta edina konkretnost Vstalega v tem svetu. Ko bodo videli nas, bodo lahko otipljivo tikali Vstalega, otipljivo okušali odpuščajočo ljubezen?
            Dana nam je velika odgovornost ...

Župnije Ravne na Koroškem, Kotlje in Strojna

Župnije Ravne na Koroškem,
ŽupnijaKotlje
Župnija Strojna
Stara ulica 14
2390 Ravne na Koroškem
tel.  02 620 26 70
Za informacije glede spletne strani nas kontaktirajte na zu.ravne@rkc.si

Lokacija

Kontakt

Tel.: 02 620 26 70
E-mail: zu.ravne@rkc.si
Ravne ne Koroškem - TRR: 0247 0025 3755 810
Kotlje - TRR: 0247 0008 9427 528
Strojna - TRR: 0247 0025 3956 697

V nujnih primerih pokličite na mobilni telefon!

  • Edvard Vajda, župnik,
    GSM: 041 388 268

Župnijska pisarna na Ravnah

odprta:

  • v ponedeljek in torek od 9.00 do 11.00
  • vsak dan po sv. maši

/sv. maše so ob 19.00, v sredo ob 7.30; v mesecu maju ob 18.30; v zimskem času ob 18.00/

Župnija Ravne na Koroškem, Kotlje in Strojna © 2020 | Spletna agencija Si-TEAM