Poglej - beri - razmisli - živi >>>
Kaj se zgodilo nevega, ko je nad apostole na binkoštni dan prišel Sveti Duh? Apostolska dela dajo odgovor: »In začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.«
Nenavadno je, da to govorjenje v »tujih jezikih« ne vodi v zmešnjavo, kot bi bilo pričakovati, ampak nasprotno, ustvarja čudovito razumevanje in edinost. Navzoči so bili »možje iz vseh narodov pod nebom« in »vsakdo jih je slišal govoriti v svojem jeziku«. S tem je Sveto pismo hotelo osvetliti nasprotje med Babilonom in binkoštimi. V Babilonu vsi govorijo isti jezik in v nekem trenutku nihče več nikogar ne razume, pojavi se jezikovna zmeda; na binkošti pa vsak govori drug jezik in se vsi razumejo. Kako to?
Če hočemo to odkriti, je dovolj, da pogledamo, o čem govorijo graditelji v Babilonu in o čem govorijo apostoli na binkošti. Prvi govorijo med seboj: »Dajmo, sezidajmo si mesto in stolp, katerega vrh naj sega do neba, in naredimo si ime, da se ne bomo razkropili po vsej zemlji!« (1 Mz 11,4). Te ljudi spodbuja želja po moči, hočejo si »narediti ime«, iščejo svojo slavo. Na binkošti pa apostoli oznanjajo »velika Božja dela«. Ne mislijo sebi narediti imena, ampak Bogu; ne iščejo svoje osebne potrditve, ampak Božjo. Zato jih vsi razumejo. Bog je ponovno prišel v središče; voljo po moči je nadomestila volja po služenju, na mesto zakona samoljubja je stopil zakon ljubezni.
Vnovično odkrivanje smisla in pomena binkošti lahko reši nas, našo moderno družbo pred vedno hujšim potapljanjem v babilonsko jezikovno zmešnjavo, v vedno hujšo sebičnost, vase zagledanost. Prihod Svetega Duha, sprejetje Svetega Duha prinese v med osebne odnose način in zakonitost Božjega odnosa, ki je usmiljeno sočutje in ljubezen. Zakaj Bog skozi vso odrešenjsko zgodovino stopa v odnos z ljudmi, zakaj se razodeva, se z njimi mudi in pogovarja? Samo zaradi ljubezni. Sveti Duh ozdravlja nemirne vode človeških odnosov do tiste mere, da postanejo orodje obogatitve, podelitve, sočutja in solidarnosti.
Babilon in binkošti sta dve nenehno odprti in dejavni gradbišči v zgodovini človeštva. Po sv. Avguštinu se na prvem gradi Babilonija, »Satanovo mesto«, na drugem pa raste Jeruzalem, »Božje mesto«. Danes je naša družbena ali verska, zasebna ali javna pobuda pred izbiro: ali biti Babilon ali pa binkošti. Babilon je takrat, ko razmišljamo samo o tem, kako bi si ustvarili ime, se v drži sebičnosti postavljali v središče, kako bi se sami uveljavili; in so binkošti, če damo veljavo tudi drugemu, predvsem Bogu. Babilon je povsod tam, kjer je sebičnost in manipulacija z drugim, binkošti pa so povsod, kjer je ljubezen in spoštovanje.
Prosimo Svetega Duha naj nas nauči božje govorice, božjih odnosov. Naj v našem srcu odmeva prošnja: Pridi Sveti Duh napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
(povzeto po Br. Raniero Cantalamessa)