Poglje - beri - razmisli - živi >>>
Ob današnjem evangeliju se lahko vprašamo: »Kaj ti pove beseda »blagor«, katera slika se ti v mislih pojavi? Če se že pojavi prilika rečemo komu, blagor – ga blagrujemo, ker mu je nekaj uspelo: morda je naredil izpit, našel si je stanovanje, dobil je službo. Blagor tebi, ki ti je uspelo.
Današnja božja beseda nam vsem zastavlja vprašanje: »Si želiš biti srečen? Želiš biti deležen besede blagor? Naš odgovor na to vprašanje je jasen in glasen: DA, vsi hočemo biti srečni, vsi si želimo biti blagrovani, doseči polno življenje, da bi na koncu lahko pogledali nazaj na naše dni in rekli: dobro je, da sem živel to življenje, ni bilo zaman, bil sem koristen, za seboj sem pustil sled …
O nekem modrecu pripovedujejo, da je nekega dne svojim učencem rekel: »Ko boste prišli pred nebeška vrata, vam bodo postavili samo eno vprašanje, samo eno!«
Tisti, ki so bili okoli njega, so poskušali ugotoviti vprašanje: »Si izpolnjeval zapovedi?« je rekel eden; »Si pomagal ubogim?« je dejal drugi; »Si veliko molil? Si hodil v cerkev? Si ljubil bližnjega? …«
Modrec pa je smehljaje dejal: »Edino vprašanje bo enostavno tole: ‘Ali si bil srečen?’ Kdor bo odgovoril pritrdilno, bo imel prostor pri Bogu.«
Si bil srečen? To vprašanje si lahko vnaprej zastavimo že sedaj, že danes: Ali bom s takšnim življenjem, kot sem si ga zastavil, kot ga živim, srečen? Takoj razumemo, da ni enostavno odgovoriti z neizpodbitnim »da«.
Zato se je dobro vprašati: Kako živeti, da ob pogledu na svoje življenje odgovorim: »Srečen sem!«? Komu zaupati, na koga se lahko popolnoma zanesem, da bom srečen, blagrovan?
Minljivo srečo, minljivi blagor je sicer mogoče doseči s kozarcem dobrega vina, z udeležbo na zabavi… Ljudje so v tistem trenutku srečni, a kaj, ko ti trenutki minejo. Treba jih je vedno znova „obnavljati“. Prvemu kozarcu dodati drugega…, z ene zabave oditi na drugo. Ali ni to tragika našega razbolelega ali nezadovoljnega sveta, da mora enemu odmerku omame dodati vedno nove? Ta svet hrepeni po sreči in meni, da bo s „seštevanjem“ kratkotrajnih sreč dosegel neminljivo.
V razočarani družbi, ki je pozabila na Boga, obstaja nevarnost, da se zadovoljimo z nadomestki sreče, se pravi s poceni nadomestki naših najglobljih željá, ki nam dajo takojšnje povračilo, doseženo z malo truda in običajno za določeno ceno denarja ali časa.
V evangeliju Jezus to osvetli še z drugega zornega kota z besedo »gorje vam bogatinom, …gorje vam, ki ste zdaj siti,... gorje vam, ki se zdaj smejete,…« Beseda »gorje vam…« ni napad na materialne dobrine, na to kar je potrebno za življenje, ni napad na naše trenutno, minljivo veselje, je pa opozorilo, da so te dobrine, ki pogosto dobijo izraz v samozadostnosti, oblastnosti, privilegijih, neobčutljivosti za potrebe sočloveka, zelo pokvarljiva roba, na kateri ne kaže graditi ali se nanjo popolnoma zanesti.
Kajti gorje, če živiš le zase, le iz svojih moči, le po svoje. Gorje, če smo sami sebi dovolj.
Prave blaženosti, sreče je deležen tisti, ki jo išče pri Bogu. Blaženost, sreča prebiva pri Gospodu, bliže ko je kdo Gospodu, bliže je blaženosti, resnični sreči. Vedno nasmejanega puščavnika so vprašali po vzroku njegovega veselja: „Nihče mi ne more vzeti Boga!“
Sveti Avguštin je bil v svojem življenju najprej podoben mladeniču, ki je tekal naokoli in iskal srečo. Pozneje, po naj različnejših izkušnjah in življenjskih preizkušnjah pa je vzkliknil: „Nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi, o Bog.“
Gotovost prihaja iz zavedanja, da me Bog brezpogojno ljubi. „Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje“ (Jn 3,16). Biti za to milost hvaležen, ker zanjo nimam nobenih zaslug in da me kljub mojim teminam Bog ljubi.
Jezusova beseda v današnjem evangeliju »blagor ubogim« ni zagovarjanje revščine, lakote, neznanja in bolezni, ta beseda hoče biti spodbuda, da bi se človek ob vseh prizadevanjih zavedal svoje majhnosti, omejenosti, nezmožnosti, da bi vse naredil sam, spodbuda, da bi se zanašal na Gospoda, čigar moč, ljubezen in modrost ne pozna meja.
Blagor, kdor je v stalni navezi z Gospodom, kdor vanj zaupa, kdor je Stvarniku in Odrešeniku hvaležen za svoje življenje, ta je resnično bogat in blagrovan, ta je resnično srečen.