Poglej - beri - razmisli - živi >>>

    Spremenjenje na gori je potrditev učlovečenja, izpričuje, da je v tistem Jezusovim telesu, ki je v vsem podobno našemu telesu, skrita božanska slava. Spremenjenje to je pred okus slave vstajenja; je protistrup pohujšanja križa.
    Spremenjenje je bilo tudi čudovita izkušnja veselja. Svetloba, ki je obsijala Jezusa je znamenje vsega tega, ki ne prihaja od zunaj, ampak od znotraj. Jezus se sveti od svoje lastne luči, ni le odsev neke druge. »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec.«
    Gora Tabor je kakor okno, ki je odprto v našo prihodnost; zagotavlja nam, da se bo tudi senčnost našega telesa nekega dne spremenila v luč: je pa tudi žaromet, ki je usmerjen v našo sedanjost; osvetljuje tisto, kar je že zdaj naše telo, sicer prikrito pod skromno zunanjostjo, ki je pri krstu postalo tempelj Svetega Duha.
    Jezusovo spremenjenje na gori je priložnost, da razmislimo o »bratu telesu«, kakor ga je imenoval Frančišek Asiški. V svetopisemskem pojmovanju človeško telo ni zanemarljiv privesek človeka, ampak je njegov sestavni del. Človek ne le da ima telo, ampak je telo. Telo je neposredno ustvaril Bog, oblikoval in naredil ga je z lastnimi »rokami«; z učlovečenjem si ga je privzela Beseda in pri krstu ga je posvetil Sveti Duh. Svetopisemski človek je očaran zaradi odličnosti človeškega telesa. Eden od psalmistov poje: »Zares, ti si ustvaril moje ledvice, me stkal v materinem telesu. Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela« (Ps 139,13-14). Med vsemi Božjimi deli ni lepšega od človeškega telesa.
    Telesu je namenjeno, da bo vso večnost uživalo isto slavo kakor duša. »Telo in duša bosta kakor dve roki, sklenjeni v večnem čaščenju, ali pa bosta dve vklenjeni zapestji v večnem jetništvu« (Charles Péguy). Krščanstvo oznanja rešenje telesa, ne pa rešitev od telesa kot danes počno nekatere vzhodne religije.
    Skrivnost spremenjenja nam spregovori še o drugi zelo pomembni stvari. Spremenjenje našega telesa se ne bo zgodilo le »poslednji dan«, ob »vstajenju mesa«; dogaja se lahko vsak dan. Kako? Pri molitvi! Zakaj se je Jezus tisti dan povzpel na goro? Da bi se spremenil? Na to ni niti pomislil; to je bilo presenečenje, ki ga je zanj pripravil nebeški Oče. Na goro se je povzpel, »da bi molil« in »medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala«.
    Še en kraj je, kjer se Jezus še vedno spreminja, še en Tabor je, kamor se lahko vsako jutro vsi povzpnemo, če le hočemo: to je evharistija. Bela hostija, ki jo duhovnik povzdigne po posvečenju, je ON – Spremenjeni. Tam je še vedno slišati Očetov glas, ki govori: »Poslušajte ga!« Tam lahko naredimo nekaj več, kot postavimo »tri šotore«. Naše srce lahko postane šotor, v katerem sprejmemo Jezusa in z njim Očeta ter Svetega Duha.
                                                          /povzeto po Br. Raniero Cantalamessa/