Poglej - beri - razmisli -živi >>>

            Sveti Papež Janez Pavel II. je leta 2002 ob svojem obisku na Poljskem v Krakovu izročil ves svet Božjemu usmiljenju. S tem dejanjem je presenetil mnoge, podobno kakor leta 2000, ko je razglasil za svetnico poljsko redovnico Favstino Kowalsko, izredno pričevalko Božjega usmiljenja in določil naj se v vsej Cerkvi bela nedelja odslej imenuje nedelja Božjega usmiljenja.
    Ob Božji besedi razmislimo o pomenu praznovanja nedelje božjega usmiljenja.
    Današnji evangelij poroča, kako so bili Jezusovi učenci zbrani za zaklenjenimi vrati iz strahu pred Judi. Bali so se namreč, da bo tudi nje zadela ista tragična usoda, ki je doletela njihovega Učenika na Kalvariji. Njihovo upanje je bilo z Jezusovim križanjem in smrtjo uničeno. Zdaj so se s slabo vestjo sešli v prostoru skupnega strahu pred prihodnostjo. Nebogljeni so čakali na svoj konec.
    V to njihovo tesnobo in strah pa vstopi vstali Jezus z močjo in sijajem svojega vstajenja. Vstopa skozi človeško samozaklenjenost in brezup in jo razsvetli s svojo vstajenjsko svetlobo. Njegov pozdrav »Mir vam bodi!«ni le dobra želja, ampak je dar, ki napolni srca apostolov z odpuščanjem – odpuščanjem za vso nezvestobo, ki so jo pokazali v zadnjih dneh Jezusovega življenja.
    Jezus jim ničesar ne očita. S svojim pozdravom njihovo slabo vest očisti z velikodušnim odpuščanjem. Preplavi jih veselje, veselje nad Božjim usmiljenjem, ki odpušča in pozablja, veselje, ki ga je pri zadnji večerji napovedal Jezus sam, a so nanj povsem pozabili.
    S čim so apostoli zaslužili, da jih je Jezus obiskal s svojim usmiljenjem in odpuščanjem?
    Prav nobenih zaslug nimajo za to. Jezus sam jih je poiskal, On – Dobri in usmiljeni Pastir.
    On prihaja naproti tudi nam, v našo zaklenjenost, v našo slabo vest, v naše strahove in tesnobe, celo v naš obup. Od nas pričakuje samo, da ga sprejmemo, da se v otroškem zaupanju zazremo v njegov usmiljeni obraz, v njegove poveličane rane, da hvaležno sprejmemo njegov mir in veselje.
    Izkušnja odpuščanja in veselja je apostole odprla in usposobila za njihovo poslanstvo službe Božjega usmiljenja v zakramentu sprave. Jezus se je na Kalvariji v usmiljeni ljubezni potopil v človeško zlo in v neskončni meri zadostil Božji pravičnosti za grehe človeštva, zdaj zmagoslavno podarja svojim apostolom Duha odpuščanja: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni.« Vstali Gospod jim je podelil moč, da izvršujejo veliko večje čudeže, kakor so telesni čudeži, da obujajo duhovno mrtve, ozdravljajo neozdravljivo bolno človekovo vest, celijo duhovne rane, vračajo notranje zdravje, veselje do življenja, večno mladost.
    Česa je današnji človek najbolj potreben? Potreben je božjega usmiljenja v zakramentu sprave! Duhovnega očiščenja v moči Kristusove velikonočne skrivnosti njegovega trpljenja, smrti in vstajenja! In bistveno poslanstvo Cerkve vse do konca sveta je prav odpuščanje grehov v moči zakramentalne odveze.
    Nedelja božjega usmiljenja vabi vse nas, da bi prav cenili in v veri, zaupanju pogosto prejemali milost, ki nam jo vstali Kristus podarja po zakramentu sprave, milost odpuščanja, ljubečega objema usmiljenega Boga.
    In ko smo po zakramentu sprave na pretresljiv način deležni Božjega usmiljenja – ali se ne bomo po zgledu njega, ki je Usmiljeni Samarijan, tudi mi odpuščali, se sklanjali k vsem, ki kakor koli trpijo, čutili z njimi, jim lajšali bolečine, jim pomagali. Tako bodo ob poslednji sodbi tudi za nas veljale Jezusove besede: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli!«