Poglej - beri -razmisli - živi >>>
Evangeljski odlomek o dveh sestrah, Marti in Mariji, nas vabi, da tudi mi – kakor Marta – sprejmemo Jezusa, Boga, v svojo hišo in kakor Marija prisluhnemo njegovi, Božji besedi.
Marta nam je zgled gostoljubnosti. Prava gostoljubnost prinaša kar nekaj obveznosti: da gostu odpreš ne le vrata svojega doma, temveč tudi vrata svojega srca, pokažeš sproščeno domačnost, postrežeš in ponudiš gostu, kar imaš najboljšega.
Kakor od Marte Jezus tudi od nas pričakuje in želi, da ga sprejmemo v hišo svojega življenja, svojega mišljenja in odločanja, čustvovanja in ravnanja.
Jezus hoče naše srce, hoče, da dosledno živimo po njegovem nauku, da vse presojamo v njegovi luči. Samo tako se nam bo »gostoljubnost« do njega nekoč bogato obrestovala, ko nas bo z Božjo gostoljubnostjo za vselej sprejel v svoj nebeški dom.
Martina sestra Marija pa nam je zgled, kako moramo prisluhniti Jezusovi besedi, zgled pozornega poslušanja Božje besede. Tako zavzeto je prisluhnila Gospodu, da je čisto pozabila na postrežbo. A Jezus je zaradi tega ni pograjal, ampak jo celo pohvalil, da si je izvolila boljši del, ki ji ne bo odvzet, ampak jo bo spremljal v večno življenje.
V svetopisemskem jeziku beseda »poslušati« pomeni tudi »biti poslušen, biti pokoren, ravnati se in živeti po tem, kar slišimo«. Blagor tistim, ki Božjo besedo slišijo in ohranijo ter obrodijo sad v potrpljenju, pravi Jezus.
Nerazdružni sestri Marta in Marija nas, vsaka na svoj način, spodbujata, naj ne izgubimo izpred oči tistega »edino potrebnega«, ki nas povezuje z Bogom in nam zagotavlja neminljivo srečo pri njem. To »eno, ki je potrebno,« je v tem, da Boga in njegovo besedo postavimo na prvo, najvišje mesto.
Potem se naša dejavnost ne bo izrodila v goli aktivizem, ampak rojevala bogate sadove v službi in pomôči bližnjemu.
Po drugi strani pa se naša pobožnost ne bo izjalovila v nemočen beg pred svetom, ampak bo postajala vir duhovne moči, ki bo iz ljubezni do Boga zajemala vedno novo moč za nenehno molitev za svet in za naše najbližje.