Poglej - beri -razmisli - živi >>>
Kdo ne pozna grenke izkušnje neuslišane molitve! Toliko in tako goreče sem prosila zanj, za svojega moža, da bi ozdravel, a Bog ga je vzel. Ne maram takšnega Boga! Z Bogom, ki me je prezrl v največji nadlogi, ne maram imeti nobenega opravka.
Kako razložiti tako razočaranemu človeku evangeljske besede "prosite in se vam bo dalo"? Kako opravičiti neuspeh naših najbolj iskrenih in najglobljih molitev?
Odgovor je treba iskati globlje.
Bistvo molitve je v gotovosti, da naše molitve Boga dosežejo. Prav ta gotovost je molitev; gotovost namreč, da je tu, da ga naša molitev nadleguje; da je pozoren in dober do nas.
Bog nas sliši in usliši, pa čeprav nam ni jasno, kdaj in kako.
Lepota božjega usmiljenja ni v tem, da nas rešuje naših križev, nevarnosti, ovir in težav, ki jih srečujemo na svoji življenjski poti, marveč v tem, da se Bog sam poda z nami na pot, nam daje pogum in moč.
"Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka... Mojo dušo poživlja... vodi me po pravi poti... Tudi če bi hodil v temni dolini, ne bom se bal hudega, ker si TI Z MENOJ." (Ps 23)
V molitvi dobimo SPREMLJEVALCA ZA POT. On je z nami. Lahko pa, da ga mi ne vidimo, a sveto pismo nas spodbuja k veri, globoki zavesti, da nas On vidi. Po molitvi nam daje ne le to ali ono, marveč sebe samega.
Zaupajmo v njegove besede: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.«