Mt 20, 1-16 - poglej - preberi - razmisli
Evangelij današnje nedelje je prilika o delavcih, poslanih na delo v vinograd ob različnih urah dneva, zvečer pa dobijo vsi enako plačilo. Ta prilika je bralcem evangelija vedno povzročala velike težave. Ali je sprejemljiv način gospodarja, ki da enako plačilo tistemu, ki je delal eno uro, kakor onemu, ki je delal ves dan? Ali ni to proti načelu pravičnega plačila? Sindikati bi danes v en glas protestirali, če bi kdo ravnal kakor ta gospodar.
Težava se porodi iz nesporazuma. Na problem povračila lahko gledamo abstraktno in na splošno, lahko pa nanj gledamo v luči večnega plačila v nebesih. Edini denar, edino plačilo, ki ga gospodar-Bog daje vsem, je nebeško kraljestvo, ki ga je Jezus prinesel na zemljo; to je možnost, da vstopimo in smo deležni odrešenja. Prilika se namreč začne z besedami: »Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj …«
Božje kraljestvo je torej osrednja tema in ozadje celotne prilike. Težava pa je, povejmo še enkrat, položaj Judov in poganov oz. pravičnih in grešnikov v odnosu do odrešenja, ki ga oznanja Jezus. Četudi so se pogani, oziroma grešniki, oderuhi, pocestnice,… šele, ko so slišali Jezusovo pridigo, odločili za Boga, prej pa so bili oddaljeni, zaradi tega v nebeškem kraljestvu ne bodo prejeli drugačnega, drugorazrednega mesta. Tudi oni bodo sedli za isto mizo in bodo deležni polnosti mesijanskih dobrin.
Še več, ker bodo celo bolj pripravljeni sprejeti evangelij, od tako imenovanih »pravičnih«, farizejev in pismoukov, se bo dejansko uresničilo tisto, kar Jezus pravi ob koncu današnje prilike: »Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.«
Ko človek enkrat spozna Božje kraljestvo, ko torej sprejme vero, takrat pa je mesto za razlikovanje. Usoda tistega, ki služi Bogu vse življenje, ki do konca uporabi vse svoje darove, ni enaka usodi onega, ki daje Bogu le ostanke življenja in v zadnjem trenutku na neki način opravi spoved. Če nam bi Jezus opisal tudi tisto, kar bi se zgodilo naslednji dan, ko bi delavci že poznali pot v vinograd, bi bil zaključek zagotovo precej drugačen. Gospod ne bi dal tistemu, ki bi prišel šele ob petih popoldne istega plačila kakor onim, ki so »prenašali težo dneva in vročino«.
V današnji Jezusovi priliki je navzoč še drugi nauk, in ta je: Bog kliče vse in kliče ob vseh urah. Obstaja splošen klic v Gospodov vinograd, ki je namenjen tudi laikom! Bolj je torej pomemben klic kot pa povračilo. V tem duhu je papež sveti Janez Pavel II. uporabi to priliko v spodbudi o »poklicanosti in poslanstvu laikov v Cerkvi in v svetu«. V njej pravi: »Krščanski laiki pripadajo tistemu božjemu ljudstvu, ki je podobno delavcem v vinogradu … Pojdite tudi vi v moj vinograd. Klic se ne ozira samo na pastirje, duhovnike, redovnike in redovnice, ampak na vse ljudi: tudi krščanske laike je Gospod osebno poklical«
Toda kaj pomeni za laika, delavca, podjetnika, kulturnega delavca,… iti v Gospodov vinograd? Ali morda to pomeni pustiti svoje delo in se dati na razpolago neposrednemu služenju Cerkvi? Včasih lahko pomeni tudi to. Vendar to ni pravilo. »Poklicanost krščanskih laikov pomeni, naj se njihovo življenje v Duhu izraža predvsem v prodoru v časne resničnosti in v njihovi udeležbi pri zemeljskih dejavnostih« Vinograd, v katerega je krščanski laik poklican delati, je torej svet. Posvečevati se mora prav v običajnem poklicnem in družbenem življenju.
Zahvalimo se Bogu za njegov neskončno dobroto, ko nas obdarja z največjim darom, darom odrešenja, večnega življenja in ga prosimo, da bi se vedno odzvali na njegov klic, na njegov vabilo: »pojdi tudi ti brat, sestra v moj vinograd«, ta vinograd pa je tvoja družina, delovno mesto, sosedstvo, župnija.