Čas je za delovanje in v postnem času delovati pomeni tudi ustaviti se. Ustaviti se v molitvi, da bi sprejeli Božjo Besedo, in ustaviti se kot Samarijan ob ranjenem bratu. Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega je ena sama ljubezen. Ne imeti drugih bogov pomeni ustaviti se pri Božji navzočnosti, pri mesu bližnjega. Zato molitev, miloščina in post niso tri neodvisne vaje, ampak en sam gib odpiranja, izpraznjenja: ven z maliki, ki nas obremenjujejo, proč z navezanostmi, ki nas vržejo v ječo. Tedaj se bo oslabljeno in osamljeno srce prebudilo. Torej moramo upočasniti in se ustaviti. Kontemplativna razsežnost življenja, ki nam jo bo post pomagal ponovno odkriti, bo pritegnila nove energije. V Božji navzočnosti postajamo sestre in bratje, drug drugega čutimo z novo silovitostjo: namesto groženj in sovražnikov najdemo sopotnice in sopotnike. To so Božje sanje, obljubljena dežela, po kateri se stegujemo, ko pridemo iz sužnosti.
                                                                                                      (Odlomek iz Papeževa poslanica za postni čas 2024)