Preberi več

Preberi več

/poglej - prisluhni - premisli - živi/

Iz teme v svetlobo, iz smrti v življenje

        Preko velikega četrtka, velikega petka in molka velike sobote stopamo v velikonočno jutro, v skrivnost vstajenja, stopamo iz teme v svetlobo iz smrti v življenje. Velika noč, v katero, ob velikonočni sveči, ob poslušanju božje besede, vstopamo je praznik upanja, praznik zmage Luči nad temo, Življenja nad smrtjo.
        Bitka med temo in lučjo, med ničem in življenjem se bije od vsega začetka. O prvi zmagi nad temo, ničem nam govori odlomek iz prve Mojzesove knjige: »Zemlja je bila pusta in prazna in tema je bila nad brezdanjim vodovjem;...« Poročilo o stvarjenju nam govori o zmagi življenja nad ničem, nad puščobo, praznino, temo. Ob stvarjenju je zacvetelo življenje, življenje tisočerih živih bitij, rastlin, živali. Toda smrt se smeji vsemu temu blesku, lepota narave je le pisano, živobarvno pokrivalo na neprenehno razpadajočem truplu.
        Boj za življenje se s stvarjenjem človeka okrepi. Kajti »človek je bitje, ki ga ne mučijo le bolečine in pojemanje telesnih sil, temveč še bolj, strah pred ugasnjenjem za vselej. Seme večnosti, ki ga človek nosi v sebi, se upira smrti.« (CS 18,1) Vendar je sam v tem boju nemočen, obsojen na poraz.
        Stvarnik, ki je človeka ustvaril za blaženi cilj onkraj meja zemeljske bednosti nas ne pušča same stopa nam naproti, želi nas popeljati v življenje.
        Božjo bližino, božjo moč je izkušal že starozavezni - Izraelski narod, na najbolj krepek način ob rešitvi iz egiptovske sužnosti, ob prehodu skozi Rdeče morje. Izraelski narod se ni z lahkoto prepustil božjemu vodstvu, upirali so se, hodili svoja pota, računali le na svojo moč. Bog jih v svoji neskončni ljubezni ne zapusti, po preroku Ezekijelu jim obljublja očiščenje s čisto vodo, daje jim novo srce, novega duha. Srce odprto za Boga, duha žejnega božje bližine.
        Prestrašenim ženam, ki po judovskem običaju hitijo h grobu, da mazilijo mrtvo telo Jezusa, Bog po angelu govori: »Ne bojte se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega; vstal je, ni ga tukaj.« Žene so bile presenečene, niso pričakovale praznega groba, niso pričakovale, da jim bo to sporočeno. Zbežale so od groba, navdajal jih je trepet in strah.
        Kako jaz, kako ti sestra, brat sprejemamo sporočilo Velike noči: »VSTAL JE, NI GA TUKAJ!«? Nas, niti strah ni, nismo presenečeni, ne napolnjuje nas trepet in strah, ne bojimo se. Morda pri sebi govorimo: »To sporočilo smo pa že lani slišali, nič novega.« Morda sporočilo Velike noči sprejemamo kot kakšno novico s televizijskega ekrana, neprizadeto, hladno, kot nekaj za kratek čas.
        Toda Velika noč vztrajno trka na vrata srca, ki ob večkrat slišani novici velike noči ostajajo hladna, neprizadeta in kliče: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in vrata odpre, bom vstopil k njemu in bom večerjal z njim in on z menoj.« (Raz 3,20) Vstali Kristus pričakuje, da mu bom v tej veliki noči odprl vrata svojega srca. Ker, vrata srca se opirajo od znotraj.
        Treba je odpreti vrata srca. Vendar kako? Verovati božji besedi, vzeti zares oznanilo: »VSTAL JE, NI GA TUKAJ!« Drugače bomo še naprej brezbrižni, hladni, otopeli, neprizadeti ob oznanilu Velike noči, čeprav ga bomo slišali vsako leto se v našem življenju ne bo nič spremenilo, še naprej bomo tavali v svoji samovšečnosti in si morda govorili: »Kaj me briga, to se mene ne tiče, to ničesar ne spremeni v mojem življenju.« Če hočemo, da Vstali vstopi v našo notranjost, dopustimo, da se našega srca dotaknejo besede: »VSTAL JE, NI GA TUKAJ!«
        Drugi način, kako vstopiti v Veliko noč, kako odpreti vrata svojega srca Vstalemu je molitev. Po molitvi se odpira srce, da Bog, Vstali lahko vstopi in prebiva v tebi. Molitev v kateri veliko molčiš, in malo govoriš. Po molitvi, v kateri Bog veliko govori tebi, a ti le malo Bogu. Po molitvi, v kateri odpuščam drugim, ker Bog meni odpušča, vstopa Vstali v moje srce. Po priznanju svojih grehov, ker me samo Bog lahko osvobodi vezi grešnosti, vstopa Vstali v moje življenje, v moj vsakdan. Po molitvi, v kateri sprejemam svoj križ, ker lahko edino s sprejemanjem križa vstopam v Jezusov križ, ki me osvobaja mojih križev.
        Samo na ta način bo Velika noč, bo oznanilo: »VSTAL JE, NI GA TUKAJ!«, zate, zame nekaj domačega, razumljivega, odrešenjskega in ne samo neka novica, ki sem jo slišal že lani, predlani, pa ne vem kaj bi z njo.
        Dovolimo, da se nas Vstali dotakne, da vstopi v naše življenje in vzradovalo se bo srce. Velika noč je prodor božjega v moj svet, v mojo temo, grešnost, v moje trpljenje.
        Dovolimo, da oznanilo Velike noči ne ostane zame že slišana novica, ob kateri ostajam hladen, neprizadet, temveč oznanilo, ki mi prinaša upanje, veselje, ki pregnete moje življenje in me vodi v polnost življenja.

DUHOVNA MISEL ZA VSAK DAN - klikni in prisluhni

Ob dnevni Božji besedi nas z mislimi,
ki jih lahko "odnesemo s seboj v dan",
v rubriki "Duhovna misel" letos nagovarja štiriindvajset slovenskih duhovnikov.

Preberi več

Velikonočna sveča, ki jo slovesno prižgemo na velikonočno vigilijo je znamenje Kristusa in njegove brezmejne ljubezni.
Zato ob velikonočni sveči pojemo hvalnico Kristusu, ki s svojim vstajenjem razsvetljuje temo sveta in temine našega srca.

/prisluhni latinskemu napevu/ https://www.youtube.com/watch?v=e2kkH6tMvwE        

/besedIlo hvalnice/

Vesêli se zdaj, nebeška množica angelov, veselíte se božji služabniki:
in ob zmagi tako velikega Kralja naj zadonijo mogočni glasovi.
Vesêli se tudi vsa zemlja, ožarjena s takimsijajem,
in razsvetljena od bleska večnega Kralja naj začuti, da je tema z vesoljnega sveta pregnana.
Vesêli se tudi, mati Cerkev, okrašena s sijajem tako svetle luči
in to svetišče naj odmeva od veselega vzklikanja množic.

Res se spodobi in je pravično, da nevidnemu Bogu, vsemogočnemu Očetu
in njegovemu edinorojenemu Sinu, našemu Gospodu Jezusu Kristusu,
iz vse moči srca in duše in na ves glas pojemo slavo.
On je namreč za nas večnemu Očetu Adamov dolg poplačal
in z drago krvjo izbrisal zadolžnico prastare krivde.

Slavimo namreč velikonočne praznike,
ko je zaklano tisto pravo Jagnje, ki so z njegovo krvjo posvečeni domovi vernikov.
To je noč, ko si naše očete, Izraelove sinove, nekdaj iz Egipta izpeljal in jim skozi Rdeče morje dal iti kakor po suhi poti.

To je torej noč, ki je s svetlobo ognjenega stebra pregnala temo grehov.
To je noč, ki nocoj po vesoljnem svetu rešuje teme greha in hudobije sveta tiste, ki verujejo v Kristusa,
jih posvečuje v Očetovi ljubezni in jih združuje v občestvo svetih.
To je noč, v kateri je Kristus zdrobil verige smrti in kot zmagovalec vstal od mrtvih.

O kako čudovito nas v svojem usmiljenju ceniš!
O kako nedoumljiva je tvoja ljubezen: da rešiš sužnja, si daroval Sina.
O zares, Adamov greh je bil potreben, da je bil izbrisan s Kristusovo smrtjo.
O srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega Odrešenika.

Ta sveta velika noč preganja zlobo, izmiva krivdo, vrača grešnim nedolžnost in žalostnim veselje.
O zares presrečna noč, v kateri se zemlja druži z nebesi in človek z Bogom.

V tej milostni noči torej sprejmi, sveti Oče, to večerno daritev,
ki ti jo sveta Cerkev daruje po rokah svojih služabnikov v slovesnem prinašanju sveče,
ki je delo marljivih čebel in znamenje nove luči.