Župnije Ravne na Koroškem, Kotlje in Strojna

Preberi več

/klikni.../

/poglej - prisluhni - premisli - živi/

Iz teme v svetlobo, iz smrti v življenje

        Preko velikega četrtka, velikega petka in molka velike sobote stopamo v velikonočno jutro, v skrivnost vstajenja, stopamo iz teme v svetlobo iz smrti v življenje. Velika noč, v katero, ob velikonočni sveči, ob poslušanju božje besede, vstopamo je praznik upanja, praznik zmage Luči nad temo, Življenja nad smrtjo.
        Bitka med temo in lučjo, med ničem in življenjem se bije od vsega začetka. O prvi zmagi nad temo, ničem nam govori odlomek iz prve Mojzesove knjige: »Zemlja je bila pusta in prazna in tema je bila nad brezdanjim vodovjem;...« Poročilo o stvarjenju nam govori o zmagi življenja nad ničem, nad puščobo, praznino, temo. Ob stvarjenju je zacvetelo življenje, življenje tisočerih živih bitij, rastlin, živali. Toda smrt se smeji vsemu temu blesku, lepota narave je le pisano, živobarvno pokrivalo na neprenehno razpadajočem truplu.
        Boj za življenje se s stvarjenjem človeka okrepi. Kajti »človek je bitje, ki ga ne mučijo le bolečine in pojemanje telesnih sil, temveč še bolj, strah pred ugasnjenjem za vselej. Seme večnosti, ki ga človek nosi v sebi, se upira smrti.« (CS 18,1) Vendar je sam v tem boju nemočen, obsojen na poraz.
        Stvarnik, ki je človeka ustvaril za blaženi cilj onkraj meja zemeljske bednosti nas ne pušča same stopa nam naproti, želi nas popeljati v življenje.
        Božjo bližino, božjo moč je izkušal že starozavezni - Izraelski narod, na najbolj krepek način ob rešitvi iz egiptovske sužnosti, ob prehodu skozi Rdeče morje. Izraelski narod se ni z lahkoto prepustil božjemu vodstvu, upirali so se, hodili svoja pota, računali le na svojo moč. Bog jih v svoji neskončni ljubezni ne zapusti, po preroku Ezekijelu jim obljublja očiščenje s čisto vodo, daje jim novo srce, novega duha. Srce odprto za Boga, duha žejnega božje bližine.
        Prestrašenim ženam, ki po judovskem običaju hitijo h grobu, da mazilijo mrtvo telo Jezusa, Bog po angelu govori: »Ne bojte se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega; vstal je, ni ga tukaj.« Žene so bile presenečene, niso pričakovale praznega groba, niso pričakovale, da jim bo to sporočeno. Zbežale so od groba, navdajal jih je trepet in strah.
        Kako jaz, kako ti sestra, brat sprejemamo sporočilo Velike noči: »VSTAL JE, NI GA TUKAJ!«? Nas, niti strah ni, nismo presenečeni, ne napolnjuje nas trepet in strah, ne bojimo se. Morda pri sebi govorimo: »To sporočilo smo pa že lani slišali, nič novega.« Morda sporočilo Velike noči sprejemamo kot kakšno novico s televizijskega ekrana, neprizadeto, hladno, kot nekaj za kratek čas.
        Toda Velika noč vztrajno trka na vrata srca, ki ob večkrat slišani novici velike noči ostajajo hladna, neprizadeta in kliče: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in vrata odpre, bom vstopil k njemu in bom večerjal z njim in on z menoj.« (Raz 3,20) Vstali Kristus pričakuje, da mu bom v tej veliki noči odprl vrata svojega srca. Ker, vrata srca se opirajo od znotraj.
        Treba je odpreti vrata srca. Vendar kako? Verovati božji besedi, vzeti zares oznanilo: »VSTAL JE, NI GA TUKAJ!« Drugače bomo še naprej brezbrižni, hladni, otopeli, neprizadeti ob oznanilu Velike noči, čeprav ga bomo slišali vsako leto se v našem življenju ne bo nič spremenilo, še naprej bomo tavali v svoji samovšečnosti in si morda govorili: »Kaj me briga, to se mene ne tiče, to ničesar ne spremeni v mojem življenju.« Če hočemo, da Vstali vstopi v našo notranjost, dopustimo, da se našega srca dotaknejo besede: »VSTAL JE, NI GA TUKAJ!«
        Drugi način, kako vstopiti v Veliko noč, kako odpreti vrata svojega srca Vstalemu je molitev. Po molitvi se odpira srce, da Bog, Vstali lahko vstopi in prebiva v tebi. Molitev v kateri veliko molčiš, in malo govoriš. Po molitvi, v kateri Bog veliko govori tebi, a ti le malo Bogu. Po molitvi, v kateri odpuščam drugim, ker Bog meni odpušča, vstopa Vstali v moje srce. Po priznanju svojih grehov, ker me samo Bog lahko osvobodi vezi grešnosti, vstopa Vstali v moje življenje, v moj vsakdan. Po molitvi, v kateri sprejemam svoj križ, ker lahko edino s sprejemanjem križa vstopam v Jezusov križ, ki me osvobaja mojih križev.
        Samo na ta način bo Velika noč, bo oznanilo: »VSTAL JE, NI GA TUKAJ!«, zate, zame nekaj domačega, razumljivega, odrešenjskega in ne samo neka novica, ki sem jo slišal že lani, predlani, pa ne vem kaj bi z njo.
        Dovolimo, da se nas Vstali dotakne, da vstopi v naše življenje in vzradovalo se bo srce. Velika noč je prodor božjega v moj svet, v mojo temo, grešnost, v moje trpljenje.
        Dovolimo, da oznanilo Velike noči ne ostane zame že slišana novica, ob kateri ostajam hladen, neprizadet, temveč oznanilo, ki mi prinaša upanje, veselje, ki pregnete moje življenje in me vodi v polnost življenja.