Poglej - prisluhni - premisli - živi
Gospod nas vabi na goro spremenjenja
V evangeljskem odlomku 2. postne nedelje smo slišali besede evangelista Marka: »Tisti čas je vzel Jezus Petra, Jakoba in Janeza in jih peljal posebej na visoko goro; tam se je pred njimi spremenil.«
Vsakdo od nas se je že kdaj povzpel na kakšen hrib, ali goro, Uršlo, Peco, v Kamniških ali Julijskih Alpah. Ko smo se povzpeli na vrh, smo bili veseli, da nam je uspelo, če je bilo lepo vreme, se je naše veselje še povečalo, kajti z vrha gore smo imeli lep razgled. Morda smo bili pred vzponom slabe volje, črnogledi, žalostni, se je po vzponu, ko smo dosegli vrh v naše srce naselilo veselje, optimizem, sami pri sebi smo rekli: »Saj ni vse tako, črno. Življenje je čudovito, življenje je lepo!«
Tudi v božji besedi današnje 2. postne nedelje je govora o vzpenjanju na gore. V prvem berilu spremljamo očaka Abrahama s sinom Izakom, kako se vzpenjata na goro v pokrajini Morije, v drugem berilu naš Odrešenik nosi križ na goro Kalvarijo, kjer je bil za naše odrešenje darovan in v evangeliju Jezusa, ki se z apostolom Petrom, Jakobom in Janezom vzpenja na goro Tabor.
Zakaj je Jezus peljal Petra, Jakoba in Janeza na goro Tabor?
Malo pred tem vzponom na goro Tabor je Jezus svojim učencem povedal, razodel, da bo trpel in umrl. Tega sporočila so se učenci prestrašili, Peter mu je celo branil, da se to njemu ne sme zgoditi. Učenci so bili obupani, niso razumeli, zakaj mora Jezus trpeti, umreti.
Jezus jih zato popelje na vrh gore Tabor in jim na vrhu pokaže, razodene, da trpljenje, smrt, ki jo mora prestati ni konec, ni zadnja postaja, temveč, da je zadnja postaja poveličanje, polnost življenja, nebesa.
Kaj se je zgodilo na gori Tabor?
Evangelist Marko je zapisal: »oblačila so se mu zasvetila silno bela«, »Naredil se je oblak, ki jih je obdal in slišal se je glas iz oblaka: »Ta, je moj ljubljeni Sin Njega poslušajte!«
Po Jezusovem spremenjenju na gori Tabor postane za učence napoved Jezusovega trpljenja sprejemljiva, Peter, Jakob, Janez so se naužili lepote poveličanega Gospoda in so kasneje iz tega dogodka živeli, v zavesti, da trpljenje, smrt ni zadnje v človekovem življenju, da lahko kljub stiskam, trpljenju, smrti na življenje gledajo z veseljem, saj ima smisel, cilj.
Ali Jezus tudi nas vabi na kakšno goro?
Kakor apostola Petra, Jakoba, Janeza tudi nas vabi na goro, da bi izkusili, da bi spoznali, da življenje kljub preizkušnjam, stiskam, trpljenju ima smisel, naše življenje ima cilj, ki je poveličanje, polnost življenja pri Bogu.
Kje so te gore na katere nas vabiti Jezus, da bi na vrhovih teh gora izkusili veselje, srečo, da bi s teh gora bolj jasno videli cilj, smisel svojega življenja? Kako se imenujejo?
Te gore spremenjenja se imenujejo zakramenti: krst, evharistija – sveta maša, spoved, sveti zakon, bolniško maziljenje… Te gore so molitev, spoved, postni, odpoved, postni čas, ...
S teh gora se nam ponuja razgled, ob katerem postaja vsa trda, hladna, nema vsakdanjost ... mehka, topla in zgovorna, ob razgledu s teh gora vidimo preko stisk, trpljenja smisel, cilj, polnost življenja.
Bratje in sestre odzovimo se Jezusovemu vabilu in se skupaj z Njim povzpnimo na goro spremenjenja, naj tudi v našem srcu odmevajo Petrove besede: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj.« Gospod želi, da se naužijemo lepote poveličanega Gospoda in iz te lepote živimo, ko se spet podamo v nižino vsakdanjega življenja in v megli vsakdanjosti, stisk, trpljenja vedno zremo cilj svojega življenja.
