Poglej - beri - razmisli - živi >>>

    V današnjem evangeliju nas Jezus vabi, da se osvobodimo strahu in more, ki marsikoga tlači ob misli na »sodni dan«, na strašni dan povračila in svoja srca napolnimo z vero in zaupanjem, da bo to za vsakega resničnega kristjana vesel dan – dan, ko se bo uresničilo njegovo dokončno odrešenje, njegovo zveličanje. Zato nas Jezus spodbuja: Vzravnajte se in dvignite glave; vaše odrešenje se približuje. Te Jezusove besede spodbude in zaupanja se ponavljajo skozi ves evangelij, pa tudi Cerkev nas nenehno spominja nanje, da bi nas opogumljale na poti v prihodnost.
    Krščanstvo tako oznanja, da je kljub drugačnemu videzu človeštvo na poti k cilju, h kateremu ga vodi Bog in h kateremu ga bo kljub vsem oviram in nasprotovanjem tudi zanesljivo pripeljal. In prav ta gotovost je najgloblji razlog našega veselja, že v sedanjosti in radostnega upanja glede prihodnosti.
    Adventno bogoslužje nam postavlja pred oči tri Jezusove prihode na svet: Gospod je prišel, prihaja in bo prišel. Ko kristjani podoživljamo Gospodov prvi prihod na svet – tisti pred dobrimi 2000 leti –, se poglabljamo v skrivnost učlovečenja in rojstva Božjega Sina in s tem začetkov naše vere, ki temelji na trdnem zgodovinskem dejstvu, da je Jezus živel in deloval v Palestini v času, ko sta rimski svetovni državi vladala cesarja Avgust in Tiberij.
    Ko pa se sprašujemo o Gospodovem prihajanju v sedanjosti, skušamo odkriti, zakaj in kako Gospod danes prihaja in vstopa v naše konkretno življenje: osebno, družinsko, družbeno, socialno. V redni molitvi, premišljevanju Božje besede, prejemanju zakramenta sprave in evharistije skušajmo izostriti uho naše vere, da bo zaznalo Gospodovo trkanje na vrata našega življenja. Gospod prihaja k nam na najrazličnejše načine: po posredovanju svoje milosti in navdihov, po ljudeh, zlasti bolnih, stiskanih, kakor koli prizadetih in pomoči potrebnih – blagor nam, če bomo v njih znali prepoznati Kristusa in mu bili pripravljeni služiti! Gospod prihaja med nas tudi po dogodkih in znamenjih časa: v njih moramo videti bodisi njegovo voljo bodisi njegovo dopustitev: oboje pa moramo vdano sprejeti iz njegovih rok. Tako se vedno bolj združujemo z njim.
    Jezusova prihoda v preteklosti in sedanjosti pa vzbujata v nas hrepenenje po njegovem zadnjem prihodu, ko nas bo popeljal v Očetov dom. Tedaj bo obrisal vse solze z naših oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja in bolečine ne bo več.
    Bodimo torej čuječi, budni in odprti za Gospodovo prihajanje v tem svetem adventnem času. Vselej ga sprejmimo, ko pride in potrka. Čim bolj bomo sami pripravljeni na njegov prihod, tem bolj bomo tudi ljudje, ki v ta naš čas prinašajo veselje in upanje, ki ju današnji človek, ki se utaplja v »kulturi smrti« (Janez Pavel II.), tako zelo potrebuje.