Poglej - beri - razmisli - živi >>>

Tretjo adventno nedeljo imenujemo tudi »nedela veselja«. Po Jezusovem prihodu pa je znamenje veselja med narodi krščansko občestvo. Prve angelove besede Mariji so: »Veseli se, milosti polna!« Sv. Pavel, kakor smo slišali v božji besedi današnje nedelje, to povabilo razširi na vse kristjane, ko jim pravi: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se!«

Kaj pa pravzaprav je v tem svetu krščansko veselje? To je »sobotno veselje« - veselje pričakovanja, veselje upanja, ki pripravlja »nedeljsko veselje« - veselje večnega življenja, zmage življenja nad smrtjo. To veselje ne pozna več sončnega zahoda, ker je večno življenje. Sv. Pavel pravi, da se morajo kristjani »veseliti v upanju«. To pa ne pomeni le, da morajo »upati, da se bodo nekoč veselili« (šele po smrti), ampak se morajo »veseliti v upanju«; že sedaj morajo biti veseli zaradi preprostega dejstva, da upajo.

Toda ali je dovolj upanje, da bi izkusili veselje? Ne! Potrebna je še druga Božja krepost: ljubezen, kar pomeni biti ljubljeni in ljubiti. Vsako bitje – pravi sv. Avguštin – teži zaradi neke nevidne težnostne sile, ki je ljubezen, proti »svojemu mestu«, proti tisti točki, kjer ve, da bo našlo svoj počitek in svojo srečo. Veselje se porodi prav v teženju k tistemu mestu, ki je za nas, razumna bitja, Bog. Zato v sebi nismo mirni, dokler se ne odpočijemo v njem: »Zase si nas ustvaril, Gospod, in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi«.

Zato je ljubezen v vseh svojih pristnih izrazih izvir veselja. Samo tisti, ki je ljubljen in ki ljubi, resnično ve, kaj je veselje. Zaradi tega Sveto pismo pravi, da je veselje sad Svetega Duha in da je Božje kraljestvo »veselje v Svetem Duhu«. Sveti Duh je poosebljena ljubezen in kamor seže, poraja ljubezen.

(Povzeto po p. Raniera Cantalamesso)