Poglje - beri - razmisli - živi >>>

Evangelij zadnje adventne nedelje je spregovoril o veselem srečanju dveh žena, ki sta hrepeneče pričakovali čas, ko bosta povili svojega prvorojenca. Mlajša – tista, brez katere bi ne bilo Božiča – bo rodila Odrešenika sveta, njena starejša sorodnica pa njegovega predhodnika in glasnika.
    Srečanje dveh ljudi, ki sta si po srcu blizu, dveh prijateljev, sorodnikov ali znancev, je zmeraj nekaj veselega. Kako veselo je šele moralo biti srečanje teh dveh enako čutečih mater, ki sami sebi nista mogli verjeti, da jima je Bog naklonil tako izredno milost, tako pomembno vlogo v svojem odrešenjskem načrtu.
    Elizabeta je dolgo čakala na svojega otroka. Vsa ta leta je bila deležna številnih opravljanj in obrekovanj, kajti nerodovitnost je v tistih časih veljala za Božjo kazen. Zdaj pa je končno zanosila. In njen otrok ne bo navaden otrok, saj bo po angelovi napovedi »velik pred Gospodom«, ker bo veliko Izraelovih sinov spreobrnil h Gospodu. In Jezus sam ga bo imenoval »največjega med rojenimi od žena«.
    Ko je bila v šestem mesecu, jo je obiskala njena mlada sorodnica Marija, ki je pravkar postala mati – mati težko pričakovanega Mesija. Njena edina skrb je bila, da zvesto izpolni Gospodovo voljo, da s svojim življenjem stanovitno odgovarja na njegov klic. Ostala je ponižna in preprosta, sočutna in vselej pripravljena pomagati. Zato se je tudi odpravila k sorodnici Elizabeti. Na to dolgo pot je odšla, da bi stregla priletni nosečnici, dokler ne bo rodila in se nekoliko opomogla. Šla pa je tudi zato, da svojo véliko skrivnost razodene njej, ki ji je Bog tudi zaupal velike reči.
    Marijina pot k sorodnici Elizabeti pa nam razkriva še nekaj globljega: to, da je naš Odrešenik v svojem izničenju hotel iti prav do kraja. Že s tem obiskom pred svojim rojstvom je pokazal, da on, ki je Gospodar in središče vsega, prihaja k njemu, ki je samo njegov glasnik; k njemu, ki je kasneje sam o sebi izjavil, da je le glas in ne Beseda.
    Ko bo Janez prišel na svet, bo imel topel dom, Jezus pa se bo rodil v votlini, brez najpotrebnejšega za bivanje. Janez se bo v puščavi postil in oznanjal spreobrnjenje, Jezus pa bo oznanjal prihod Božjega kraljestva in se dal pribiti na križ za odrešenje vseh.
    Iz Božjega izničenja se siplje na vse rodove blagoslov ljubezni, blagoslov Njega, ki je ob svojem prihodu na svet govoril: Glej, prihajam, o Bog, da izpolnim tvojo voljo.
    Prav tega – zvestega izpolnjevanja Božje volje in nesebične ljubezni do ljudi nas učita Jezus in njegova mati. Biti vsak čas na voljo Bogu in ljudem. Biti čimbolj povezan s svojim Bogom in videti stiske in potrebe ljudi okrog sebe. V takem plemenitem srcu, ki se je odprlo Svetemu Duhu, se vedno znova rojeva Božja ljubezen.
    Svetloba božiča nam nevsiljivo kaže zanesljivo pot in smer naše resnične veličine – vzpon od zunanje in minljive imenitnosti k pravim, trajnim zakladom: od bogastva, slave, lepote, zvenečih naslovov k pristnosti in skromnosti, k skritosti in zaupnosti, k dobroti srca, pozabljanju nase, k polnosti Boga v sebi. Prav iz tega pa se hkrati rojeva najgloblja človekova sreča, čudovit mir in neskaljeno veselje – to prebogato darilo, ki ga Bog poklanja svojim zvestim.