Poglej - beri - razmisli - živi >>>

    Božja beseda današnje nedelje, druge po božičnem prazniku, želi v nas poglobiti božično oznanilo, želi da veselo oznanilo božične noči prekvasi vse naše življenje. Kajti božič - rojstvo Boga v betlehemskih jaslih, ne pomeni le doživljanje lepote polnočnice, lepote jaslic, božičnega drevesca, praznično obložene mize, ampak pomeni boj Boga, ki je LUČ in ŽIVLJENJE, ki je učlovečena LJUBEZEN, za človeka, ki zavrača LUČ, ŽIVLJENJE in se raje oklepa teme.
    Boj Boga za človeka se ne odvija nekje daleč, na drugem koncu zemlje, kakor se nam kristjanom večkrat dozdeva, temveč se odvija tu in sedaj, v mojem življenju, v mojem srcu, v moji družini, na mojem delovnem mestu, med sosedi,... Evangelist Janez je zapisal, kakor smo slišali: »... Prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Na svetu je bil in svet je po njem nastal in svet ga ni spoznal. V svojo lastnino je prišel in njegovi ga niso sprejeli.« Luč o kateri govori evangelist Janez je novorojeni Odrešnik - Emanuel; svet smo mi. Novorojeni Odrešenik želi razsvetliti našo temo, osamljenost, negotovost, nemoč, nerazumevanje, žalost, obup,...
    Samo na dva načina lahko človek odgovori na božje prihajanje v naš mali, minljiv, krhek svet: zavračanje ali sprejetje.                  Kam vodi zavračanje božje ljubezni? Zavračanje božje ljubezni vodi v  slepo ulico, v temo strahu, obupa, nesmisla,... v temo smrti. Zaradi zavračanja božje ljubezni vsako življenje izgubi svoj smisel, pomen, vrednost,... Življenje  postane nemirno tekanje in iskanje navideznih lučk, ki naj razsvetlijo človekovo temo... Svojo temo skuša človek razsvetliti s tekanjem za užitki, z vedno večjim materialnim bogastvom,...
    Drugi odgovor na božje prihajanje je: sprejeti LUČ. Sprejeti Boga, ki se je rodil v betlehemskih jaslih, pa pomeni dovoliti, da se v nas prebudi veselje. Veselje ob dejstvu, da je veliki Bog postal majhen človek, da bi majhen človek postal božji, da bi vsej polnosti zasijala bogu podobnost... Veselje, da je vse, tudi naše borno, bedno in kratko življenje zaznamovano z božjim. Zato vsak dan, ki ga živimo, ni samo navaden, pust, nezanimiv dan, ampak že delček dragocenega časa, ki ima v sebi že pridih večnega. Sprejeti Luč, sprejeti besedo pomeni zaslišati v svojem srcu besede Boga - Emanuela: »Ljubim te, ljubim te v tvoji osamelosti,
tvojem iskanju, tvojih strahovih, nemoči, v tvoji žalosti in obupu, v trenutkih razočaranja in krivice ...«           
    Janezov evangelij, katerega uvodni del smo danes slišali, je bil namenjen kristjanom, ki so prebivali v Mali Aziji, bivšim poganom, ki so v osnovah krščanstvo že poznali, ki so bili poučeni v osnovnih krščanskih resnicah in so nekaj časa že živeli v krščanstvu.
    Ali nismo  tudi mi tisti, ki krščanstvo v osnovah že poznamo, a ne uspe nam ga pa uresničevati v življenju, zato je prebrana božja beseda kot nalašč danes tudi za nas. Prisluhnimo ji in jo v življenju z božjo pomočjo uresničujmo!
    Naj za vsakega izmed nas veljajo besede evangelista: »In Beseda se je učlovečila in se naselila med nami; in videli smo njeno slavo,... polna milosti in resnice.«