Poglej - beri - razmisli - živi >>>

    Ustavimo se pri enem, ki od blizu zadeva naše vsakdanje življenje in spregovori o naših sodbah. »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni.« Pomen teh besed ni: ne sodite ljudi in tako tudi ljudje ne bodo sodili vas. Pomenijo namreč: ne sodi svojega brata, da te Bog ne bo sodil; še bolje: ne sodi svojega brata, ker te Bog ni sodil. V evangeliju po Mateju ravno omenjenim besedam sledi zelo zgovorna podoba: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« (Mt 7,3).
    Sv. Jakob razlaga razlog, zakaj ne smemo soditi, z vprašanjem: »Kdo pa si ti, ki obsojaš bližnjega?« (Jak 4,12). To pomeni, da samo Bog lahko sodi, kajti on pozna skrivnosti srca, pozna vzrok, namen in cilj vsakega dejanja. In mi, kaj vemo mi o tem, kar se dogaja v srcu človeka, ki stori neko dejanje? Kaj vemo o vseh vplivih, ki jim je podvržen zaradi značaja, vzgoje, kompleksov in strahov, ki jih nosi v sebi? Sodba je za nas zelo zelo tvegano dejanje: kakor da bi miže izstrelili puščico. Ne vemo, kaj oz. koga bo zadela; v nevarnosti smo, da bi bili krivični, neusmiljeni, brezsrčni. Dovolj je, če pomislimo, kako težko je razumeti razloge lastnega delovanja, da bi se tako zavedali, kako se je povsem nemogoče spustiti v globine drugega človeka in odkriti vzroke njegovega vedenja. Naše sodbe so skoraj vse po vrsti »drzne«, se pravi nepremišljene, temeljijo na vtisih, ne na dejstvih. So sad predsodkov.
    Evangelij nam ne naroča, naj popolnoma odstranimo sodbo iz našega življenja, ampak naj odstranimo strup iz našega sojenja! Se pravi tisti sovražni del, zavračanje, maščevanje, ki se pogosto primešata objektivnemu ovrednotenju dejstev. Jezusovi zapovedi: »Ne sodite in ne boste sojeni« takoj sledi zapoved: »Ne obsojajte in ne boste obsojeni.« Drugi stavek nam razloži pomen prvega. Sama po sebi je sodba nekaj nevtralnega; sodba se lahko konča z obsodbo ali pa z oprostitvijo. Božja beseda svari pred »neusmiljenimi« sodbami, ki skupaj z grehom brez možnosti priziva obsojajo tudi grešnika.
    Jezus je rekel, da ni prišel na svet, »da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,17). Za razumevanje razlike med sodbo, ki obsoja, in sodbo, ki odrešuje, vzemimo zelo preprost primer. Mama in neki tuj človek lahko sodita otroka za isto napako, ki jo je dejansko storil. Toda kako drugačna je mamina sodba od tujčeve! Mama trpi zaradi napake, kakor da bi bila njena, čuti se soodgovorno, v njej se prebudi želja, da bi otroku pomagala, da bi se poboljšal; gotovo ne bo hodila okrog in na vse štiri strani neba pripovedovala o napaki svojega otroka. Če bi bile naše sodbe o drugih podobne sodbi mame ali očeta, potem lahko sodimo, kolikor hočemo. Ne bomo grešili, ampak bo to delo usmiljenja.
    Če zaradi službe ali zaradi resnične potrebe nismo prisiljeni soditi, se, kolikor je mogoče, vzdržimo sodb o bližnjih, kajti naše sodbe zlahka usmerja strup, o katerem smo govorili. Toda ko se sodbi ni mogoče izogniti in moramo soditi, skušajmo upoštevati »zlato pravilo«, ki nam ga je zapustil Jezus.
    »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim.« Nemudoma skušajmo upoštevati to pravilo pri kakšni majhni stvari in opazili bomo, kako čudovito se vse razreši.

(Povzeto po Br. Raniero Cantalamessa)