Poglej - beri - razmisli - živi >>>

    Današnji evangelij nam daje navodila o pravilni uporabi dveh naših najodličnejših zmožnosti: vida in besede. O prvem pravi: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata«; o drugem pa: »Iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.«
    Oko je resnično svetilka duše (prim. Mt 6,22). Najmočnejša čustva, najsilnejše strasti, radosti in najgloblje vznemirjenosti, ki jih ni mogoče ubesediti, izražamo z očmi.
    Jezus je na vse stvari gleda ljubeče in pozorno. V evangelijih skozi njegove oči lahko gledamo kot v filmu na svet, ki ga obdaja. V evangelijih so zabeleženi različni Jezusovi pogledi, ki spreminjajo življenje ljudi. Pogledal je Mateja in ta je vstal od mitnice ter šel za njim; pogledal je Petra in ta se je bridko zjokal. Tudi Jezus je imel večkrat solzne oči.
    Ko vidimo, kako pomemben je bil za Kristusa pogled, lahko bolje razumemo tudi to, kar v današnjem evangeliju pravi o nekaterih ovirah glede našega pogleda. Sodobna medicina zmore postaviti diagnozo nekaterih bolezni s pomočjo globinskega pregleda oči; Jezus stori isto z našimi duhovnimi očmi. Najgloblja bolezen, na katero pokaže, je duhovna slepota: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo?«
    Jezus s tem opomni apostole in učence, da ne bi bili »slepi vodniki« kakor pismouki in farizeji (Mt 23,16). Slepi vodnik je človek, ki se ne pusti voditi luči Božje besede, ampak ga vodi le previdnost ali pa še slabše, človeška prekanjenost.
    V evangeliju nas Jezus opozarja še na nekaj drugega. »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ‘Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,’ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata.«
    Če govorimo duhovno, najpogostejša napaka našega vida ni kratkovidnost, ampak daljnovidnost. Kdor vidi iver v očesu svojega brata, ne vidi pa bruna v svojem očesu, vidi na daleč, ne vidi pa na blizu! To je daljnoviden človek. Taki ljudje včasih ne morejo prebrati napisa, čeprav so črke velike kakor bruno in so le za ped daleč od oči.
    Imamo oči kakor ris, ko iščemo napake drugih, in smo slepi kakor krt, ko gre za naše. Gre namreč za enega od vidikov nove zapovedi ljubezni. »Od kod naj prihaja,« se sprašuje eden od starih cerkvenih očetov, Dorotej iz Gaze, »ves ta naš bes, da sodimo vsakogar in vse, če ne iz pomanjkanja ljubezni? Če bi imeli le malce več ljubezni in sočutja, se ne bi brigali za grehe bližnjih, kajti – kot pravi Sveto pismo – ‘Ljubezen vse prenaša’ (1 Kor 13,7). Svetniki gotovo niso slepi in vendar nihče tako ne sovraži greha kakor oni; pri tem pa ne sovražijo grešnika; ne sodijo ga, ampak so z njim sočutni, mu svetujejo, ga tolažijo, skrbijo zanj kot za bolni telesni ud, storijo vse, da bi ga rešili.«
    Če ima kdo bolno, ranjeno nogo, je gotovo ne zaničuje, ne zahteva, naj mu jo takoj odrežejo, ampak stori vse, da bi jo ohranil, čeprav bi morda lahko prišlo do gangrene. Ali nismo dolžni enako ravnati v odnosu do brata, ki je grešil, ker smo »eno telo v Kristusu, posamezni pa smo si deli med seboj« (Rim 12,5)?
    S tem ne izključujemo možnosti – in včasih tudi dolžnosti – bratskega opomina; rečeno pa je, da je potrebno najprej odstraniti bruno iz lastnega očesa. To pomeni, da je treba odstraniti sleherno zaničevanje, vzvišenost, predsodek; zagotoviti moramo, da nas ne vodi jeza ali pa zamera, ampak želja, da bo to v dobro brata ali skupnosti. Skratka, skupaj z grehom ne smemo obsoditi tudi grešnika. Kakšen nov veter bi zavel v družini in v skupnosti ter v družbi, če bi se trudili malce bolj upoštevati te evangeljske nasvete!