Poglej - beri - razmisli - živi >>>

    Vsak dan smo ogorčeni, ko slišimo o zlu, ki je v svetu. Zelo poredko pa smo pozorni na zlo, ki je v nas, v naših mislih, navadah, medosebnih odnosih, čeprav je to edino zlo, ki smo ga mi sposobni odstraniti iz sveta.
    Evangelij o Jezusovih skušnjavah v puščavi, s katerim začenjamo postni čas, nam lahko pomaga, da naredimo ta premik pozornosti od zunaj v našo notranjost. Evangelij po Luku pripoveduje: »Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so se končali, je postal lačen.«           Ob koncu posta v puščavi stopi na prizorišče skušnjavec in začne po vrsti s tremi skušnjavami.
    Skušajmo brati Jezusove tri skušnjave z mislijo, da se v njih skrivajo naše skušnjave. »Reci temu kamnu, naj postane kruh.« To je skušnjava, ki hoče sprevreči naraven tok stvari, spremeniti normalno pot preskrbe s hrano. Spominja nas na znanost, ki zaradi preprostega dejstva, da »zmore«, da je torej sposobna narediti neko določeno stvar, še ni rečeno, da jo »sme«, da jo je dovoljeno storiti. To je strašna skušnjava, vendar upamo, da jo bodo znanstveniki premagali in preprečili, da bi zapadli v blaznost vsemogočnosti znanosti, ki bi se lahko izkazala za usodno.
    Druga skušnjava: »Tebi bom dal vso to oblast in slavo, če me moliš.« Skušnjava, da bi si človek zagotovil izredne moči in uspeh tudi za ceno, kakor pravimo, da bi »prodal dušo hudiču«. Ali se to ne dogaja v magiji, okultizmu, spiritizmu, satanskih ritualih in podobnem, kar vse se širi po našem okolju in zapelje toliko ljudi?
    Tretja skušnjava: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol.« Skušnjava spektakularnosti, pritegovanja pozornosti za kakršnokoli ceno. Prav to danes veliko sili, da delajo nenavadne, nekoristne in celo nesmiselne reči, da bi se le o njih govorilo in bi prišli na prve strani časopisov; razkazovanje postane pomembnejše od tega, kar človek v resnici je.
    Jezus nas s svojo držo uči kako se s skušnjavo soočiti. Skušnjavo v različnih, bolj vsakdanjih oblikah izkušamo vsi. Kaj je skušnjava? V splošnem pomenu je privlačnost tistega, za kar vemo, da je slabo, pa vendarle pritiska na nas. Lahko pa je celo zapeljevanje in hujskanje, da bi človek storil to, kar hoče hudobni duh, kar hoče naše poželenje ali pa svet, ki nas obdaja.                Takoj moramo ločiti med skušnjavo in grehom. Stari očetje, ki so bili specialisti v boju proti skušnjavam, nam pravijo: »Skušnjava deluje na dva načina: prvi poraja ugodje, drugi pa bolečino; v eno privolimo, drugo zavrnemo. Prvo vodi v greh, in sicer v tistega, na katerega mislimo, ko rečemo: ‘Ne vpelji nas v skušnjavo.’ Drugo pa je pokora za greh in nanj se nanašajo besede: ‘Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje, saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost’ (Jak 1,2) (sv. Maksim Spoznavalec).«
    Le malo stvari, s katerimi lahko razložimo skušnjavo, je tako priročnih kakor mamila. Mlad človek ob vsem tem, kar mu je vsak dan pred očmi, dobro ve, da vodijo v samouničenje in v smrt. A se kljub temu pusti zapeljati obljubi neposrednega užitka. Hoče poskusiti. Mogoče si celo obljubi, da se bo, ko se bo odločil, ustavil. Žal pa ne ve, da bo prvi učinek mamila prav to, da mu bo odvzelo sposobnost hotenja in vsakršne odločitve in ga bo zato zasužnjilo, postal bo »odvisnik«.
    Redna vrata, skozi katera vstopa skušnjava, so predstave.   Danes živimo v kulturnem okolju, ki ga obvladuje podoba. S podobami nas bombardirajo od jutra do večera: televizija, revije, reklame, film. Če se je Jezus v štiridesetdnevnem postu odrekel hrani, se moramo mi danes odreči podobam. Jasno je, da ne vsem podobam, ampak tistim, ki so za nas škodljive.
    K sreči nam Jezus ni zapustil le dobrega zgleda, kako se je potrebno boriti; zaslužil nam je tudi milosti zmage. Ko pride skušnjava, je prva stvar, ki jo je treba storiti ta, da se zavedamo pravice do Kristusove zmage in se je v veri oklenemo ter kličemo na nas istega Duha, ki je »odvedel« Jezusa v puščavo in mu pomagal, da je skušnjavca premagal.
    Najboljše orožje proti skušnjavi je tisto, ki ga je uporabljal Jezus: Božja beseda, ki jo Pavel imenuje »meč Duha«. To orožje je v tem, da v mislih ponavljamo svetopisemske besede, ki so nasprotne skušnjavi. Na primer: »Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali,« če gre za skušnjavo proti čistosti. »Človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti,« če nas napada skušnjava jeze. Dobro je, če ponavljamo vedno iste besede.
    Skušnjava se torej za nas spremeni v priložnost. Vsaka premagana skušnjava nam omogoči, da naredimo kakovosten preskok; porodi se notranje veselje, to pa potem postane naš najboljši zaveznik v prizadevanju, da se izognemo mikavnosti zla

/povzeto po Br. Raniero Cantalamessa/