Poglej - beri -razmisli - živi >>>

Pomislimo na nekatere poteze, s katerimi evangelist oriše tako toplo podobo dobrega očeta.

Dobri oče molči. Najmlajši sin pa zagnano govori in glasno zahteva. Pred njim je oče nemočen. Spoštuje sinovo svobodo, pa čeprav mu bolečina razjeda srce. Sprejema njegovo odločitev. Niti ne poskuša, da bi ga odvrnil od napačnega koraka. Tudi ne išče šibe, da bi ga spametovala in mu drugače naložila "delež, ki mu gre". Dobri oče ne pozna nasilja nad človeško svobodo.

Dobri oče pričakuje. Odsotnega sina ne pozablja. Gleda ga v daljavi. Spremlja ga in z njim potuje. Tako kot vsak, ki ljubi, spremlja ljubljeno osebo, ne glede na kilometre oddaljenosti. Ljubezen je moč, ki se ne da ujeti v zidovje in v stvari, marveč snuje nove in nove načrte, gleda naprej, spodbuja in pričakuje.

Dobri oče sprejema. Od svojega izgubljenega sina ničesar ne pričakuje. Sprejema ga takšnega, kakršen je, saj je njegov sin. V njem ni ne pomilovanja ne podzavestne grožnje: Počakaj malo, boš že videl. Ta oče kaže očetovske in materinske lastnosti. Vračajočemu se sinu hiti naproti, ga objema. Ne obnaša se kot tisti, ki končno zmaga in sprejme poraženca. Noče maščevanja, ne predpisuje pogojev. Sina sprejme brezpogojno in ga, ponosnega čela, pelje v domačo hišo. Vse je že pripravljeno: in pitano tele in prstan zlat in praznični čevlji. Pričenja se veliko slavje za vse.

Ob očetu iz današnje prilike, ob očetovi dobroti smo povabljeni, da izmerimo stopnjo svoje lastne izgubljenosti, povabljeni, da se v spoznanju svoje grešnosti, v drži ponižnosti, kesanja pustimo objeti z usmiljenim nebeškim Očetom, ki želi praznovati z nami praznik življenje..