Poglej - beri - razmisli - živi >>>

    Morda se ob današnjem evangeljskem odlomku vprašujemo:  Zakaj so nekateri pastirji, drugi pa ovce črede? Odnos med ribičem in ribami kakor tudi med pastirjem in ovcami namiguje na neenakost, na vzvišenost.
    Ta predsodek moramo zavreči. V Cerkvi ni nihče samo ribič in nihče le ribica ali ovčica. Vsi smo, tako ali drugače, oboje hkrati. Le Kristus je samo ribič in samo pastir. Preden je Peter postal ribič ljudi, je bil on sam ulovljen in pozneje še večkrat. Ko je hodil po vodi, ga je Jezus vnovič ulovil, ko se je prestrašil in je skoraj potonil. Predvsem pa je bil ponovno ulovljen po svoji zatajitvi. Moral je izkusiti, kaj pomeni biti v položaju »izgubljene ovce«, da bi se naučil, kaj pomeni biti dobri pastir. Moral je biti rešen z dna prepada, kamor je padel, da bi se naučil, kaj pomeni biti ribič ljudi.
    Zelo dobro se je tega naučil sv. Avguštin. Na obletnico škofovskega posvečenja je pridigal: »Za vas sem škof, toda z vami sem kristjan.« Pomembnejše od tega, kar ločuje papeža, škofe, duhovnike od vernikov – laikov, pastirje in ovce, je tisto, kar jih povezuje in združuje, vsi smo »učenci« istega učitelja Kristusa.
    Dve nalogi pastirjev in ribičev je treba razlagati v luči nekega drugega naslova, ki ju povzema, in sicer služabniki. »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.«
    Če so na neki način vsi krščeni hkrati ribe-ulov in ribiči, se pred nami odpira veliko delovno področje za laike. Mi duhovniki smo pripravljeni bolj za to, da smo pastirji kot pa, da bi bili ribiči. Z Božjo besedo in zakramenti nam je laže hraniti ljudi, ki iz lastnega nagiba prihajajo v cerkev, teže pa gremo iskat oddaljene. V veliki meri torej ostane nepokrita vloga ribičev. Krščanski laiki so zaradi svoje neposredne včlenjenosti v družbo nenadomestljivi sodelavci pri vlogi »ribičev«.                Današnji evangelij vsebuje zelo poučno podrobnost. Ko so na Jezusovo besedo vrgli mreže, so Peter in tisti, ki so bili z njim v čolnu, zajeli takšno množino rib, da so se jim mreže trgale. Zato so: »pomignili tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati.«
    Tudi danes Petrov naslednik in tisti, ki so z njim v čolnu, škofje in duhovniki, pogosto pomignejo tistim, ki so v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Laike prosijo, naj prinesejo evangeljsko oznanilo v družine, v delovno okolje, v vse tkivo družbe. K temu nas spodbuja tudi sinoda, ki poteka v Cerkvi, ki kliče laikom: »Pojdite tudi vi v moj vinograd.«
    Vsako resnično spreobrnjenje je zgodba prehoda od »biti ulovljen« k »biti ribič«.
    Prosimo Gospoda, da bi se mu vedno pustili »uloviti«, vedno zaupal njegovemu varstvu in prosimo, da bi mi vsi, ki smo bili krščeni in nas je s svojo ljubeznijo, usmiljenje »ulovil« in varoval Bog, vedno bolj postajali »ribiči« in pomagali svojim bližnjim, da bi bili »ulovljeni« z neizmerno božjo ljubeznijo in bili deležni božjega varstva.