Poglej - beri - razmisli - živi >>>

    V evangeliju smo slišali, kako učitelj postave preizkuša Jezusa in ga sprašuje, kaj naj stori, da bo dosegel večno življenje? In ob tem vprašanju ga Jezus spomni na to, kar je zapisano v postavi. Učitelj postave je dobro vedel, da če želiš doseči večno življenje, potem spolnjuj zapoved, ki se glasi »ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« Ker je učitelj postave hotel opravičiti samega sebe, zato je Jezusa vprašal: »In kdo je moj bližnji? Kdo je tisti, katerega sem dolžan ljubiti, ga spoštovati, mu pomagati in streči, … (prim. Lk 10,25-29)
    In na to vprašanje pismouka je Jezus odgovoril z zgodbo o revežu, ki je šel iz Jeruzalema v Jeriho. Na tej poti pade med razbojnike in ti so ga slekli, pretepli in nato so ga pustili, da je na pol mrtev ležal na tleh. Kmalu zatem gre po tej poti duhovnik in ko vidi tega reveža, kako leži na tleh na pol mrtev se zanj ne zmeni in gre mimo njega. Podobno stori tudi levit. Vidi in gre mimo. Nato pa pride Samarijan, in ko vidi tega ubogega, pretepenega in na pol mrtvega človeka mu takoj izkaže usmiljenje: obveže mu rane, naloži ga na svojo tovorno žival in ga spravi v gostišče. Gostilničarju pa dá denar in mu naroči, naj zanj poskrbi.
    Kaj hitro lahko podobno ravnamo tudi mi, da pozabimo, kakor pismouk, kdo je moj bližnji. Da hodimo drug mimo drugega, brez sočutja, brez srca in ne opazimo, da je nekdo potrt, poln skrbi, da s težavo nosi križ bolezni, … Mati Terezija, sveta žena, ki je svoje življenje posvetila najbolj ubogim in zapostavljenim, je nekoč spregovorila o lakoti današnjega sveta. »Največji problem modernega sveta je osamljenost in zavrženost. Osamljenost je pravzaprav neke vrste lakota, lakota po toplini in ljubljenosti. Vendar pa je to lakoto veliko teže prenašati kot lahkoto po koščku kruha.«
    Ob koncu prilike Jezus zastavi vprašanje pismouku in nam: »Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« In učitelj postave mu odgovori: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.«
    Jezus vsakega izmed nas z današnjo priliko vabi na pot sočutja, ljubezni.
    Samarijan se ni hudoval na mimoidoče in jih obsojal; on je videl ranjenca z očmi srca. Ranjenca ni samo opazil, ampak mu je njegovo stanje seglo do srca, se ga je dotaknilo, njegovo srce je bilo sočutno.
    Prosimo Jezusa Kristusa – Samarijana: Reši mojo človečnost! Naj bo moje srce sočutno. Naj bližnjega vidim, se pri njem ustavim in se k njemu sklonim; naj bližnjega dvignem in zanj poskrbim, naj v moji notranjosti odmevajo tvoje besede: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«