Poglej - beri - razmisli - živi >>>
Kaj nam Božja beseda, še posebej evangelij o dobrem pastirju, spregovori o smislu praznine in osamljenosti človeka? Tudi svetopisemske besede spregovorijo o človeški nepomembnosti: »Moj čas je kakor nič pred tabo; vse je le dih, vsak pokončen človek« (Ps 38,6). Svetopisemski pesnik se počuti kakor nepomembna pikica v primerjavi z vesoljem in vzklika: »Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?« (Ps 8,4-5). Toda ob bok vsej tej revščini, psalmist vidi tudi človeško veličino: »Naredil si ga malo nižjega od Boga, s slavo in častjo si ga ovenčal. Dal si mu oblast nad deli svojih rok, vse si položil pod njegove noge: vse ovce in goveda, in tudi poljske živali« (Ps 8,6-9).
Največja človekova tolažba v spoznanju svoje majhnosti je v tem, da Bog »skrbi« zanj, »misli« nanj. On je njegov pastir! Če tukaj ne najdemo globokega življenjskega smisla, ga ne bomo našli nikjer drugje, kajti nič in nihče ne more napolniti »tistega neskončnega in večnega hrepenenja«.
Psalmist pa govori o glasu nekoga, ki je našel ta smisel: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj, tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita« (Ps 23).
Njegovo življenje je bilo razsvetljeno, smrt – »globel smrtne sence« – ga ne straši več in njegovo srce – »kelih« – prekipeva od veselja.